Μορφή αναζήτησης

2 Mojzes 33

Bog ukaže odhod

1Gospod je spregovoril Mojzesu: »Pojdi, odpravi se z ljudstvom, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, od tod v deželo, ki sem jo s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu, ko sem rekel: ›Tvojemu potomstvu jo bom dal.‹ 2Poslal bom pred teboj angela in pregnal bom Kánaance, Amoréjce, Hetejce, Perizéjce, Hivéjce in Jebusejce. 3Pojdi v deželo, v kateri se cedita mleko in med! Jaz pa ne pojdem v tvoji sredi, ker si trdovratno ljudstvo, da te ne pokončam na poti.«

4Ko je ljudstvo slišalo te hude besede, je začelo žalovati in nihče si ni nadel okrasja. 5Gospod je rekel Mojzesu: »Reci Izraelovim sinovom: ›Trdovratno ljudstvo ste! Ko bi le za trenutek hodil v tvoji sredi, bi te pokončal. Zdaj pa snemi okrasje! Potem bom videl, kaj naj storim s teboj.‹« 6In Izraelovi sinovi niso nosili nobenega okrasja od gore Horeb naprej.

Shodni šotor

7Mojzes je vzel šotor in ga razpel zanj zunaj tabora, precej proč od tabora. Imenoval ga je shodni šotor. Kdor koli je iskal Gospoda, je šel k shodnemu šotoru, ki je bil zunaj tabora. 8Kadar koli je šel Mojzes k šotoru, je vse ljudstvo vstalo. Vsak je stal pri vhodu svojega šotora in gledal za Mojzesom, dokler ta ni prišel do šotora. 9Ko pa je prišel k šotoru, se je spustil oblačni steber in stal pri vhodu v šotor; tedaj je govoril z Mojzesom. 10Kadar je vse ljudstvo videlo, kako oblačni steber stoji pri vhodu v šotor, je vse ljudstvo vstajalo in se priklanjalo, vsak pri vhodu svojega šotora. 11Gospod pa je govoril z Mojzesom iz obličja v obličje, kakor govori človek s svojim prijateljem. Potem se je vrnil v tabor, a njegov mladi pomočnik Józue, Nunov sin, se ni umaknil iz šotora.

Bog se pogovarja z Mojzesom

12Mojzes je rekel Gospodu: »Glej, ti mi praviš: ›Popelji to ljudstvo!‹ Nisi mi pa razodel, koga pošlješ z menoj. In vendar si rekel: ›Poznam te po imenu in našel si milost v mojih očeh.‹ 13Če sem torej res našel milost v tvojih očeh, mi pokaži, prosim, svoje poti, da te spoznam in tako najdem milost v tvojih očeh! In upoštevaj, da je ta narod tvoje ljudstvo!« 14In je rekel: »Moje obličje bo šlo in naklonil ti bom počitek.« 15Mojzes mu je rekel: »Če tvoje obličje ne bo šlo, nas nikar ne vôdi od tod! 16Le po čem naj spoznam, da smo našli milost v tvojih očeh jaz in tvoje ljudstvo? Ali ne po tem, da hodiš z nami in smo tako jaz in tvoje ljudstvo odlikovani izmed vseh ljudstev, ki so na zemlji?« 17Gospod je rekel Mojzesu: »To, kar si rekel, bom tudi storil; kajti našel si milost v mojih očeh in poznam te po imenu.«

18Potem je Mojzes rekel: »Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!« 19Rekel je: »Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja dobrota in klical bom pred teboj ime Gospod. Izkazoval bom milost, komur hočem biti milostljiv, in usmilil se bom, kogar se hočem usmiliti.« 20Nato je rekel: »Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ.«

21Potem je Gospod rekel: »Glej, tu je mesto pri meni; stopi na skalo! 22Ko pojde moje veličastvo mimo, te bom postavil v razpoko v skali in te pokril z roko, dokler ne bom mimo. 23Ko bom potem odmaknil roko, me boš videl v hrbet, mojega obličja pa ne more videti nihče.«

Slovenski standardni prevod

© 1996, 2013 Društvo Svetopisemska družba Slovenije, © 1996, 2013 Bible Society of Slovenia

More Info | Version Index